»Kaj te ni sram, pri tvojih letih, da bi ti plačali«, zgroženo navrže žena svojemu devetdeset let staremu možu, mizarju v pokoju. Bogu hvala, še je pri zdravju in rad kaj postori.

Postoriti sme, sprejeti plačilo za storitev pa nikakor! Pa je kakšna razlika med njegovim delom in delom drugih, mlajših? Je njegovo delo v družbi, kjer se zdaj vse plačuje, brez cene? Odgovor je jasen in kratek in ne dopušča razprave. Zato, ker je star. Ker je star, ne sme pričakovati plačila, in ker je star, je njegovo delo postavljeno pod drobnogled. Kdo ve, če je dobro privil vijake? Saj je vendar star!

No, kako je v penziji

»No kako je v penziji?« me je nedavno nagovorila tajnica v moji nekdanji službi in se pri tem naslonila na razmišljanje, ki ga ponuja starizem … Če je človek star, je pač upokojen. Je na stranskem tiru od koder naj gleda, kako gre mimo življenje, počiva naj! Natakne naj si žametne hlače in vetrovko pa adidaske namesto moške obleke ali kostima. »Tisti, ki sprejme navrženo mu socialno zapoved, je tudi bolan, odvisen, nemočen, se slabo uči, nič ga ne zanima, sitnari, pozablja kar vse po vrsti, slabo sliši, slabo vidi, je grd, ali pa tudi, kot smo lahko slišali nekje na nekem izobraževanju v Ajdovščini (ki smo ga vodili mi, seveda): »Starejši? So »puhni« denarja. Imajo čas, ne vedo, kaj bi počeli, se jim ne da zaupat’.« To pa so že povsem novi stereotipi, kakršnih pred nekaj desetletji še nismo poznali. Takrat so bili starejši bojda umirjeni, zlati, modri, kot je modra sova, če so takšni bili ali ne. Bili so dedki in babice in nič drugega. Kot, da je zanje zmanjkalo socialnih vlog. In tako je tudi bilo. Kdor ni imel otrok in vnukov, v starosti ni imel vloge. Danes je vendarle bolje.

Kaj pa oni sploh čakajo?

Ste že slišali kaj podobnega? Jaz sem, pred nekaj leti, ko si je nek visok državni funkcionar drznil povedati, kako pravzaprav politiki razmišljajo. »Starejši? Kaj pa oni sploh čakajo? Matildo?« To ga je sicer takrat stalo njegovo že plešasto politično glavo, morda ga danes niti ne bi! Človek, ki je star, naj bi bil brez pričakovanj. »Kaj pa hočete, poglejte EMŠO!« Bil naj bi brez potreb, tih, nemoteč, prijazen in človekoljuben. Človekoljubnost pa naj bi bila brez plačila, človekoljubnost je za človekoljubce, za tiste, ki radi dokazujejo svoje nagnjenje do ljudi. In to je zastonj. Delo naj bi starejši človek opravljal, kadar je drugim potrebno ali ga drugi, mlajši, prosijo, naj ga opravi. Toda, ko se naberejo leta, delo za plačilo postane sramotno. Razmišljanje o plačanem delu in o starosti, o kvaliteti opravljenega dela starejših, o zmožnostih starejših, o samozadostnosti starejših, o zmožnostih učenja in še bi lahko naštevali, tako, v nedogled, je opremljeno s slabšalnimi konotacijami. Vse, kar človek počne v starosti, kar je morda zelo dobro opravljal v mladosti in srednjih letih, zdaj izgubi vrednost. Starejši smemo delati, a za plačilo le, če smo še zaposleni, kar pri sedemdesetih ali devetdesetih skoraj nihče ni. Resnici na ljubo, je stopnja zaposlenosti v starostni skupini od 54 do 64 let v Sloveniji ena najnižjih v Evropi, nekaj nad trideset procentov populacije, med tem, ko je evropsko povprečje precej višje. Biti star, opravljati delo in pri tem pričakovati in prejeti plačilo je, v Bosni denimo, velika sramota za družino, v Sloveniji pa je predvsem “kulturno nesprejemljivo” kot je dejala ena mojih starejših študentk.

Za stare je vse dobro, veseli naj bodo, da se jih kdo spomni

Če si star, moraš opustiti delo, se umikati, tako kot plesalec od svoje plesalke v veliki plesni dvorani (družbi), vse dokler se ne znajdeš nekje na robu dvorane. Slabijo ti mišice, ki so jih v tovarnah nekoč krvavo potrebovali, v tovarnah, na polju, v rudnikih. Mišice pa se danes umikajo novi tehnologiji. Ne potrebujemo jih, a industrijska prepričanja so ostala. V skladu z njimi človek mora biti mlad in močan.

Starejši študenti, ki prihajajo na Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer delam tako ali drugače že 35 let, največkrat povedo, da si dela želijo, a ga zanje ni, ali pa je tisto najnižje vrste. Za stare je vse dobro, veseli naj bodo, da se jih kdo spomni. Povedo tudi, da jih večkrat gledajo postrani; da se zdrznejo, če denimo v politični stranki, kjer delujejo, povedo, koliko so stari. »Čutila sem, da mi je vrednost takoj padla, čim sem jim zaupala svoja leta,« je povedala K. B. (69). Do tistega trenutka pa je bilo vse v redu. Spraševali so jo po nasvetih, jih včasih celo upoštevali. Potem pa nenadoma, je njena vrednost padla kot v krizi pade cena delnicam na svetovnem trgu.

Joj, oprostite, samo do 60-tega leta

Sedemdeset let vam je. Pa so vas kdaj vprašali, kakšno je vaše mnenje o brezposelnosti, zdravstvu, zdravem slogu življenja, o stanovanju, zakonodaji, o računalniškem programiranju, o tem, kolikokrat greste na služben potovanje, kako si predstavljate prihodnost? Starejši nismo le veterani! Zanima nas prihodnost. Tudi naša lastna, nenazadnje. Se vam je morda zgodilo, tako kot mnogim vašim vrstnikom, da so vaše mnenje zavrnili, ko ste jim povedali, da ste »prigurali« že do 70-tega? Razen, seveda, pred volitvami, ko gre za preverjanje mnenj volilnega telesa? Vi pa imate svoje mnenje, še več, lahko ga tudi podkrepite z analitičnimi argumenti.

No, spol ostane

Če ste stari, ni vseeno, katerega spola ste. Takrat je neenakost med spoloma se večja kot je v mladosti! Nedavno sem se vkrcala na mestni avtobus. Še iz časov, ko sem živela v Parizu, imam rada parfume in zato, ker tistega dne nisem našla svojega običajnega parfuma na kopalniški polici, sem razpršila po sebi drugega, ki ima močan vonj. In tedaj se je zgodilo, na prizorišču avtobusa št. 11. Pridrvim, naglo skočim nanj. »Joj, kako imam jaz rad, če ženske dišite!« navrže voznik. »Ojoj, je moj parfum premočan?« sem se instiktivno umaknila, kot se za staro gospo spodobi. Stereotipe o starosti krepimo tudi sami, ves čas. »Se bom hitro pomaknila dalje!« »Ne, zares imam rad, da ženske dišite!« Postalo mi je nerodno in spomnilo me je na delo J. Brooks Bousona: Sram starajoče se ženske: (angl. Shame and the Aging Woman. Confronting and Resisting Ageism in Contemporary Women’s Writings) in izgovorila za starost tipičen stavek samopohabljanja: »No, še posebej, če gre človek proti sedemdestim!« Številka sedemdeset je voznika zadela naravnost v srce, da so stereotipi pričeli delovati z vso (na srečo duhovito) silo. Ženske pri sedemdesetih pač ni primerno nagovoriti na ospoljen način, naj bo njen parfum še tako opojen! In tedaj obupano izjavi: »No, spol ostane.« 

Kako nastajajo stereotipi?

Nastajajo na stičišču tistega, kar smo sami doživeli, in prevladujočega mnenja v našem socialnem in kulturnem okolju, kot usedlina kulture in se utrjujejo z rabo. Kultura in načini življenja se spreminjajo, njihova usedlina pa so stereotipi. So trdovratni in zmeraj nastajajo novi. Bo že držalo, da nas držijo v preteklosti. Pa ni potrebno, zares ni!