FOTO: depositphotos.com

Avtor/-ica: Prof. dr. Ana Krajnc

Delo, delovanje in učenje – temeljne lastnosti ljudi, tudi upokojencev

Človek je rojen za delovanje in učenje, kot je ptica za letenje. Če ji odrežete peruti, umira. Tako je človek, če je po upokojitvi družbeno izločen, če nima možnosti za delo in učenje, obsojen na postopno umiranje.

S tem se ljudem zgodi ena največjih krivic. Živimo v dolgoživi družbi, kar je velika pridobitev razvoja v prid vsemu človeštvu. Tretje življenjsko obdobje, čas po upokojitvi, zdaj pogosto traja tudi 30 in več let. Predolgo obdobje za umiranje, za človekovo propadanje! Če ga pozicioniramo tako, je to škodljivo  tako za posameznika kot za družbo.

Upokojencev je danes v Sloveniji 645.000 in poleg nas so tu še stari, ki ne prejemajo pokojnine. Upokojenci nismo “rizična skupina”, kot nas trenutno dokumenti raznih ministerstev uvrščajo – med invalide in Rome. Upokojenci oziroma vsi ljudje v tretjem življenjskem obobu smo del populacije, smo skoraj tretjina vsega prebivalstva. Zakaj nam s predpisi ustavite življenje in onemogočite, da bi legalno delovali in se učili glede na svoje zmožnosti in potrebe okolja?

Država se s tem zaradi predsodkov odpove delu blaginje, ki bi jo v prid tudi ostalim generacijam lahko dali ljudje po upokojitvi.

Dolgoživa družba je pridobitev razvoja, omogoča nam novo kvaliteto sožitja vseh generacij, vendar pod pogojem, da  spremenimo socialni položaj starih in da korenito spremenimo podobo starosti. Razvite države že cenijo “človeški kapital” – na vsakem koraku nam ga primanjkuje – uveljavljajo tako imenovano vključujočo družbo (“inclusive society”) vseh prebivalcev neke države. V njej vsak človek nekaj šteje.

Stanje in razvitost človeškega kapitala zaostaja za razvojem nove tehnologije. 3D tiskalniki so drastično znižali cene, a če jih nekdo hoče uporabljati, s tem postane lastnik proizvodnih sredstev in sam postane proizvajalec, znati mora programirati. Koliko ljudi to zna? EU pospešuje usposabljanje za računalniško programiranje upokojencev. Zakaj ne bi upokojenci v pridobljeni svobodi po upokojitvi smiselno in glede na cilje okolja in oseben izbor uporabljali svoj dragoceni čas?

Zato se rojeva nova podoba “dejavne in učeče se” starosti. Erik Fromm je pogosto poudarjal pomembno ugotovitev svojih raziskav: ”Človek, ki ne more biti konstruktiven, postane destruktiven.

Če ne more človek delovati, se učiti, ustvarjati, nima svojih ciljev in mu okolje preprečuje, da bi jih sploh imel, potem začne uničevati.

To Frommovo zakonitost psihosocialnih, prirojenih lastnosti človeka najdemo že v naših pregovorih in ljudskih mislih: “Kdor poje, zlo ne misli.”, “Otroci, ženske in vojaki naj delajo, da jim ne bodo šle po glavi slabe misli”. Za otroka rečejo starši, naj se raje ukvarja s športom, da ne bo “zašel v slabo družbo”.  Destruktivno se vedejo tudi otroci in mladina, če nimajo možnosti za uresničevanje svojih ciljev in priložnosti, da v družbi uspešno delujejo.

Po upokojitvi so mnogi  starejši ljudje še vedno zaprti v samoto zasebnega življenja, ker so družbeno izločeni. Koga ali kaj naj bi uničevali? Sebe, svoje duševno in telesno zdravje in svoje najbližje. Star človek se, po predstavah družbe, lahko pohvali pred javnostjo samo s svojimi boleznimi in težavami. Ne pripisujemo mu znanja, sposobnosti, zavzetosti. Potem je “pravi upokojenec”, sprejemljiv za okolje po predstavi in predsodku javnosti o starih, ki pri nas še vedno je prisoten, kot zastarel pogled na stare ljudi, neprimeren za  današnjo dolgoživo družbo. Prav ta družbeni krč je naša ovira za digitalno družbo in korak naprej v razvoju.

Bolj plašno obdan z raznimi dvomi, se med ljudmi, tudi pri nas, rojeva sodoben pogled na starost, kot delovno, ustvarjalno in učeče tretje življenjsko obdobje. Kdaj se bo spremenjena praksa poznala tudi v naši zakonodaji, da bo delo, delovanje (ne službe) in učenje starejših se izrazilo v novi delovni in izobraževalnih zakonodaji?

Ko mi je zdravnik izdal napotnico za laboratorij in me opozoril, da moram priti zjutraj tešča, sem odgovorila, da moram pogledati v svoj rokovnik, kateri dan bom imela prosto, da lahko pridem  v laboratorij. Po trenutkih tišine, ker moj odgovor ni bil v skladu z njegovo predstavo o upokojencih, me je debelo pogledal in po par trenutkih tišine začudeno vprašal in pokazal s prstom name:

“Gospaaa, a niste vi že upokojenka?” “Sem, že 20 let, a normalno, dejavno  živim v korist drugih in sebe.”

Smo proti vsaki diskriminaciji po starosti, tako značilni za sedanji turbo kapitalizem, za katerega Jeremy Rifkin, znan svetovni ekonomist in avtor mnogih knjig piše, da je v izteku, ker je zapustil ljudi, da naglo drvi v svojo smrt. Za vladajoči “kapital “si dober le kakih 15 do 20 let delovnega veka, ko človeka izžamejo na višku njegove moči. Mlade sedanji trg dela odriva, ker “še nimajo izkušenj”. Slovenija ima po podatkih Eurostata največ brezposelnih med 50. in 60. letom starosti v Evropi že daljše obdobje  in naša vlada zato že desetletje dobiva opozorila OECD-ja. Pričakujemo, da bo delovna zakonodaja v Sloveniji odpravila diskriminacijo po starosti za mlade, za starejše delavce in za stare.

Od Evropske unije dobiva Slovenija  moralno in finančno podporo  za medgeneracijsko sodelovanje in družbo vseh generacij (inclusive society). Naj se medgeneracijsko sodelovanje ne dogaja v predavalnicah, ampak sredi resničnega življenja.

Pogoj za “sodelovanje” je “delovanje” mladih in starih in tudi preobremenjene srednje generacije, ki jo ravno to povezovanje po naravni poti razbremeni.

Vsi smo dragocen del človeškega kapitala. Svet je razvil vsemogočno novo tehnologija, a smo ljudje še premalo usposobljeni, da jo uporabljamo. Vseživljenjsko in za vse potrebe izobraževanje ljudi nam odpira poti naprej, v bolj humano družbo. Delo se naglo robotizira. Roboti prevzemajo fizično delo in s tem še bolj odpirajo delo starih, ki jim telesne moči postopoma pojemajo. Vrsto del, predvsem uslužnostne dejavnosti, ekonomski terciarni sektor ljudi delavno angažira. Širi se in demokratizira znanost, poleg inštitutov tudi “skupnostna” ali občanska znanost. Področja, kjer robot ne more nadomestiti človeka. Inteligentnost ljudi se razvija, a vedno bolj so za odločanje pomembna čustva.  Narašča “delo od doma”, kar je tudi v prid delu upokojencev. Ustvarjalnost in inovativnost, empatija, pravilno in hitro odločanje so cenjene spretnosti, ki pogosto pridejo po letih bogatih doživetij in izkušenj  jih stari imajo.

Svetovni znanstveniki (A, Toffler, Neishbit, U. Beck,P. Druker in dr.) so odkrili, da bo klasičnih služb  vedno manj. Pojavljajo se druge nove oblike preživetja namesto poklica in službe v tovarni prejšnjega industrijskega obdobje. Lažen je namišljen konflikt, da bi delo upokojencev “odžiralo službe mlajšim”. Če upokojenci delajo ali ne, služb bo vedno manj. Upokojenci iščemo delo v uslužnostnih dejavnosti.

Primerna organizacijska oblika za nas bi bila “borza uslug”.  Pomembno je, da nove oblike dela uživajo enakovreden pomen in nudijo primerno varnost, kot so nekoč službe. Potem ne bomo govorili več o “prekarnem delu” in ne bo zapostavljenih mladih. Vse to lahko uredimo z reformo delovne zakonodaje.

Statistični podatki nam  dokazujejo, da nove oblike dela naraščajo tudi v Sloveniji. To so:  projektno delo, timsko delo s pisano paleto strokovnjakov različnih sposobnosti in kompetenc. Pogodbeno delo, avtorsko delo. Nazadnjaško smo forsirali službe in zato zamorili razvoj s.p. (samostojnih podjetnikov).  In prav v teh oblikah dela, imajo upokojenci velike možnosti za delovanje. Delu bi dodali novo komponento in s tem dopolnili delo ostalih v projektu ali delovnem timu ali v s.p., ko bi ustvarili osnove, da mlajši vstopijo na že pripravljena tla pri delu, ustvarjanju in inovacijah. S tem dodajo upokojenci specifičen, komplementaren del k ostalim prizadevanjem mlajših  in s tem povečajo možnost za kvalitetno uresničevanje delovnih ciljev.  Spreminja se način preživetja. Nastaja nova civilizacija. Temu primerno naj se posodobi tudi zakonodaja.

Po ugotovitvah že prej naštetih strokovnjakov se je večina zaposlenih prelila iz industrije (drugi ekonomski sektor) v tretji ekonomski sektor: storitvene dejavnosti. Robotika nadomesti fizično delo ljudi. V uslužnostnem sektorju so potrebne človeške lastnosti in kompetence, da se nekdo zna na licu mesta pravilno in hitro odločati, da se zna sproti samostojno učiti, da obvlada medosebne odnose, , da zna komunicirati, je ustvarjalen in iniciativen. Vseh teh lastnosti robot nima. Tu je delo človeka nenadomestljivo.

Pokojnina ni socialna podpora, ampak izkupiček za v času 40-letne službe vložen denar v pokojninsko zavarovanje.

Ali ljudem, ki imajo velike rente, lahko z zakonom prepovemo delo? Zakaj prepovemo delo upokojencem, celo obrtnikom, v podjetju, ki so ga sami ustvarili, da morajo ilegalno delati naprej? Vrtnarju po upokojitvi ni več treba hoditi v službo, osnovno eksistenco si je zaslužil z vlaganjem v pokojninsko zavarovanje. A sposoben je, da na omenjenem področju še vedno nudi ljudem vrtnarske usluge, ki jih mlajši, preobremenjeni z drugim delom, ne zmorejo ali ne znajo.

Skupaj in povezane generacije smo močnejše. S prepovedmi upokojence z nizkimi pokojninami  zapreti v bedo in jim ne dovoliti da delajo, če in kar še zmorejo in si s tem materialno izboljšajo materialni položaj, je nezaslišana socialna krivica in diskriminacija državljanov.

Populacija upokojencev živi 30 in več let, odprimo ta človeški potencial in ga vrnimo v družbo! Ampak ne s podaljševanjem delovne dobe, namreč služb bo vedno manj, ampak z vzpodbujanjem, da si poleg male pokojnine ljudje sami še kaj zaslužijo z deli, ki jih znajo, drugi pa potrebujejo in nikjer ne najdejo.

Prof. dr. Ana Krajnc, ambasadorka SeniorDela.si

Pionirka vseživljenjskega izobraževanja in prejemnica državnega reda za zasluge na področju izobraževanja odraslih.

Prof. dr. Ana Krajnc je zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani in predsednica ter soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Bila je prva predavateljica andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Skupaj s sodelavci je ustanovila prvo slovensko revijo za izobraževanje odraslih Andragoška spoznanja ter razvila Mednarodno Andragoško poletno šolo kot model skupnostnega učenja.

Share This