Dejavno staranje je zavzetost, je delovanje. Je pravica do ustvarjanja in soodločanja. Je temelj povezovanja generacij med seboj.

O dejavnem staranju in politiki dejavnega staranja je bil pogosto govor, preden sta to temo izpodrinila COVID in cepljenje. Dejavno staranje zbližuje in ohranja zdravje.

Proti dejavnemu staranju?

Pred nekaj desetletji sem za ugledno medicinsko revijo pripravljala članek z naslovom Smo proti dejavnemu staranju. Tema je bila tako zelo nova, da urednica ni mogla prav razumeti, zakaj bi bil nekdo proti dejavnemu staranju in je naslov spremenila.

Spominjam se, da je bila bistvena teza, ki sem jo takrat branila ta, da politika dejavnega staranja ne more narediti starejših ljudi dejavnih. Da to preprosto ni politično vprašanje, marveč je vprašanje kulture in predvsem vprašanje družbe, v kateri živimo.

“V našem okolju je kulturno nesprejemljivo, da delaš dlje, preko upokojitvene starosti,” so mi govorili moji starejši študenti.

“Saj bi še delal, a kaj ko so pritiskali name, da bodo mladi brez delovnega mesta, če ga jaz zasedam in da moram zato v pokoj. Nazadnje sem popustil. Izpraznil sem delovno mesto misleč, da sem tako vendarle poslušal srce in naredil nekaj dobrega … za mlade. Trikrat lahko ugibate, kaj se je zgodilo z mojim delovnim mestom. Izginilo je, mladi so ostali praznih rok, jaz pa tudi!” mi je zaupal upokojeni gospod. 

Trg dela namreč ni kinodvorana z določenim številom sedežev, ki si jih podajamo. Trg dela je dinamičen, živ organizem in umik starih ne prinaša delovnih mest za mlade.

Želijo si imeti pravico delati!

Dejavno staranje pa ni le v tem, da ostanemo dlje na delovnem mestu. V času, ko sem bila izvedenka Age Platform Europe za vprašanja zaposlovanja in izobraževanja starejših, sem skupaj s kolegi zastavila energijo, znanje in vpliv, da bi dopovedala, da ima dejavno staranje še druge vidike kot le vidik zaposlenosti in delovnega mesta.

Francoski filozof in genetik Albert Jacquard, ki so mu bila vprašanja starosti pri srcu, je že pred leti dejal, da starejših ne zanima ne zaposlitev in ne služba, temveč delo. Želijo si imeti pravico delati!

Tudi na Univerzi za tretje življenjsko obdobje branimo tezo vseživljenjskega dela in ne le vseživljenjskega izobraževanja. Nosilci političnega odločanja govorijo, da govorijo o dejavnem staranju, pri tem pa najpogosteje ne vedo, kaj to sploh je. Verjamejo, da je dejavno staranje nekaj takega kot podaljševanje delovne dobe, kajti ker živimo dlje, moramo tudi dlje delati.

Vendar dejavno staranje ni le v tem, da ostanemo dlje v službi. Zato pustimo dejavne starejše, ki si želijo delati, da to tudi v resnici počnejo. Če bodo zaslužili več, bodo morda deležni manj pokojnine, toda zaenkrat pustimo na strani, da imajo vendarle tako kot drugi državljani enako pravico do dela – tega pomembnega družbenega vira. Pustimo tudi to, da imajo polnoletni državljani ne glede na starost vsaj načelno enak dostop do vseh družbenih virov – dela, izobraževanja, prostega časa, zdravja, kulture …

Dovoljenje in spodbuda tudi za prostovoljno delo

V evropskem parlamentu sem nekoč prisostvovala razpravam, kjer poslanci nikakor niso mogli razumeti, da je prostovoljstvo prav tako – če ne celo bolj! – pomembno za dejavno življenje v starosti. Da prostovoljstvo ni le vprašanje mladih. Enaka pravica do prostovoljnega dela tako ustvari tudi starejše prostovoljce.

Ko je Mariane Harkin nazadnje poslancem dejala “Imate edinstveno priložnost, da milijoni starejših naredijo stvari, ki jih vi ne boste mogli naložiti nikomur.”, se je odprlo razumevanje prostovoljstva v širšem pomenu besede in seveda tudi prostovoljstva starejših.

Če povzamem: dejavno staranje pomeni imeti dovoljenje in spodbudo za plačano ter tudi prostovoljno delo. Pri čemer koncepcija prostovoljnega dela kot neplačanega dela ni ustrezna. Prostovoljno delo je namreč predvsem prostočasna dejavnost, od tod večina njegovih značilnosti.

Dejavno staranje ni nič drugega kot dejavno življenje

Kaj torej je dejavno staranje? Dejavno staranje je zavzetost, je delovanje. Je pravica do ustvarjanja in soodločanja. Je temelj povezovanja generacij med seboj. Brez možnosti delovanja v starosti je odveč govoriti o družbenih medgeneracijskih vezeh, saj je dejavno staranje temelj povezovanja z drugimi generacijami.

Navsezadnje je Univerza za tretje življenjsko obdobje nam najboljši in najbližji primer medgeneracijskega povezovanja. Za njeno ustanovitev smo si prizadevali srednje stari, meni je bilo denimo 32 let, drugim strokovnjakom nekaj več, študenti andragogike pa so bili pri 22. ali 23. letih, naši prvi starejši študenti pa med 60 in 70 leti.

Ker pa smo bili vsi zavzeti, ker smo imeli skupen cilj in dejavnosti, smo se prav vsi skupan dejavno starali ali drugače povedano – prav vsi smo dejavno živeli. Dejavno staranje torej ni nič drugega kot dejavno življenje.

Ne glede na starost lahko v družbi igramo dejavno vlogo

Okrog tega, kaj je dejavno staranje, ni konsenza in zato ni čudno, da je bilo v eni od mednarodnih raziskav zastavljeno vprašanje “Kako v vaši državi opredeljujete dejavno staranje?“.

Ker nikjer v nobenem dokumentu ali članku nisem našla odgovora na to vprašanje, sem pričela razmišljati iz svojih/naših izkušenj, študente andragogike pa sem nagovorila, da so pri nas naredili diplomske raziskave. Dobili so takšne odgovore:

“Da sem obdana z ljudmi, da pridejo k meni po nasvet, da osebnostno rastem, da razumem sebe in druge ter svet okrog sebe.“

Dejavno staranje je torej preprosto rečeno dejavno življenje. Oblomovščina, sanje o prijetnem življenju, odlaganje dela na kasneje, beg pred napori … vse to prav gotovo ni pot v dejavno staranje, pa naj se dogaja kadarkoli v življenju.

Pa vendar še zmeraj nismo našli dokončnega odgovora na to, kaj je dejavno staranje. Lazslo Andor ga poskuša opredeliti z naslednjimi besedami: “Dejavno staranje pomeni tudi starati se pri dobrem zdravju, biti bolj zadovoljen na delovnem mestu, imeti večjo moč odločanja in bolje delovati kot dejaven državljan. Ne glede na starost lahko v družbi igramo dejavno vlogo in živimo bolje, a kar se da veliko je treba narediti iz zmožnosti, ki jih imamo.“